Lepa sobota, na našem sedaj že tradicionalnem morskem druženju in potepu v Novemgradu, se je končala žalostno, z nenadnim slovesom nam vsem drage in spoštovane Helene. Po dopoldanskem promenadnem koncertu in kosilu v letovišču Pinea v Pineti, je bil popoldan namenjen še užitkom v objemu morja, a se je Heleni zaustavilo njeno veliko srce, ki ga navkljub hitri pomoči reševalcev ni več uspelo spraviti v ritem.
Z neizmerno žalostjo smo se za vedno poslovili od naše dolgoletne tajnice orkestra Helene Erman.
Ko pomislimo na Heleno, ne pomislimo na papirje in uradne dolžnosti. Pomislimo na neizmerno toplino. Več kot petindvajset let je skrbela za vsakega člana posebej. Glasba nas je združevala, naša Helena pa nas je držala skupaj. Znala je prisluhniti tihemu nevidnemu tonu v naših glasovih - takoj je začutila, ko je bil nekdo v stiski.
V najtežjih trenutkih, ko so bili naši instrumenti tihi in naša srca težka, je bila ona tista, h kateri smo se lahko zatekli. Nikoli ni zaprla vrat. Za vsakega od nas si je vzela čas in pomagala po svojih najboljših močeh, z modro besedo, toplim objemom ali preprosto s tem, da je bila tam. Živela je svojo energijo v to, da je naš orkester igral v najlepši možni harmoniji – ne le na odru, ampak predvsem v medsebojnih odnosih.
Njeno izjemno delo in predanost je prepoznala tudi širša skupnost, ko je ponosno sprejela plaketo župana. To je bilo lepo uradno priznanje za njen trud, a njena največja nagrada je bila ljubezen, ki jo je vsak dan sevala med nas, in neizbrisljiva sled, ki jo je zapustila v naših življenjih.
Draga naša Helena, tvoje mesto bo ostalo prazno. A v naših srcih in v vsaki noti, ki jo bomo še zaigrali, boš živela naprej. Hvala ti za vsak nasmeh, za vsako rešeno skrb in za tvojo neskončno dobroto.
Mama Helena, hvala za mnoge, mnoge stvari.